Najhuje pa si je bilo priznati, da če bi za isto dogajanje pred blagajno 5 minut "mojega časa" vzel otrok, bi se mi zdelo srčkano in "cute".

Pred mano je star, tresoč, uglajen gospod plačeval na blagajni trgovine. Trajalo je in trajalo...Trikrat ponoviti znesek računa... potem "papirnati" in nato kovanci (vsak v svoji denarnici, jasno)...potem iskanje in razmotavanje vrečke za nakupljeno, dvakrat se je prevrnila palica za pomoč pri hoji...zlaganje v vrečko... Zagotovo je trajalo vsaj 5 minut. Imela sem odlično priložnost opazovati kaj se ob tem dogaja z mano. Nikamor se mi ni mudilo, a me je situacija delala nervozno in je na vsak način terjala odziv ostanka mojih plazilskih možganov. Hvala za ure učenja "biti tu in zdaj", da mi je uspelo samo "biti" in opazovati kaj se dogaja v meni. Priznam! Nervoza zaradi počasnega dogajanja, pomilovanje gospoda, slaba vest, da tako razmišljam, strah, da se bo to enkrat dogajalo meni... Najhuje pa si je bilo priznati, da če bi za isto dogajanje pred blagajno 5 minut "mojega časa" vzel otrok, bi se mi zdelo srčkano in "cute".

Teoretično smo vsi polni razumevanja za potrebe starejših, a realna situacija jasno pokaže....Zato pa je treba v realen stik s starostjo, preden nas, nepripravljene, doleti naša lastna. Kje in s kom boste vadili ?