Prostor je bil dolgočasen kot večina zdravniških čakalnic za odrasle. Oranžni stoli s plastično školjko so bili udobni le, če je bilo sedalo čakajočega ustrezne in točno določene velikosti. Siva tla iz linoleja, polna črt, odtisov in različno globokih zarez ter raz, niso bila nikoli očiščena z ljubeznijo skrbne gospodinje. Na steno je bila pripeta stenska ura, ki je kazala vedno enak čas. Družbo so ji delala prisiljena oglasna sporočila s srečnimi ljudmi, ki so zaužili panacejo. Seštevek energije bolnih, prestrašenih in zmedenih čakalcev na pregled pri psihiatru, je prostor še dodatno okužil. Pridušeni pogovori čakajočih so se kot brezoblične entitete drenjali pod stropom prostora.
Nista prvič sedela v tej sobi brez duše. No, vsaj on ne. Za njo je bila večina dogodkov v zadnjih letih vedno znova prvič in nekaj novega. Dogajanje okoli sebe je večinoma spremljala brezbrižno smehljajoč se. Le redka doživetja so jo prestrašila, ali vznevoljila. Čeprav fizično prisotna je bila redko tu in zdaj, večinoma je tavala tam nekje in takrat. Gledal jo je in v neonski svetlobi prostora je bila še bolj drobna, prosojna in neomadeževana kot običajno. Z rokami je delala gube na svoji obleki s cvetličnim vzorcem, ki ji jo je izbral za današnji obisk pri psihiatru. Mehko blago je lovila med prste in se zadovoljno pogovarjala sama s seboj. Spraševal se je, ali v njen svet kdaj vstopi tudi kateri od njunih številnih srečnih trenutkov. Kot da bi čutila njegove misli, ga je pogledala in se mu naklonjeno nasmejala. Vedel je, da ga ne prepozna, a se ji zdi dovolj dopadljiv, da mu zaupa in sledi.
Nežno je posegel po njeni roki. Ni je odmaknila in svoje prste je podobno kot prej blago prepletel med njene. »Se spomniš, draga, kako je deževalo, ko sva kupila to obleko?« Strmela je v vzorec njunih prstov in nič drugega. »V zgodnji jeseni sva se sprehajala po Opatiji, željna, da poskusiva njihove kraljevske marone. Čez Učko so se iznenada privlekli oblaki in spustili svojo močo po naju.« Rahlo se je nagnil naprej, da bi videl, ali zgodba izzove kakšen, vsaj majhen, premik njenih obraznih mišic. Bila je kot kip, ki vdano posluša pripovedovalčev samogovor. »Zavetje pred debelimi kapljami sva poiskala čez cesto, pod napuščem trgovine z oblačili. Se spomniš?« Vsaj na zunaj ni bilo vidnih znakov, da sta v isti zgodbi. »Ker ni kazalo, da bo dež ponehal, si predlagala, da vstopiva in malo pogledava po trgovini. To si vedno rada počela.« Njena odsotnost iz časa in prostora mu je postala naporna. Še vedno jo je držal za roko, spomin pa je v tišini polnil sedanjost njegovih misli. Videl jo je kako prihaja iz garderobe, da mu pokaže vsaj peto obleko, ki jo je poskusila. Ni se mudilo in zunaj je deževalo. Potem je izstopila v obleki, ki je bila ustvarjena za njo. Prav vse, barva, kroj, stil in tkanina je bilo namenjeno samo njej. Njegovo občudovanje in ljubezen do žene je naredilo trenutek tako nabit in gost, da je postal večen. Kupila sta obleko in držeč se za roke odšla proti hotelu Kvarner, ki sta ga izbrala za svoje bivališče v tistem podaljšanem vikendu. Nekaj kapelj je še padlo nanju in vedel je, da so tu zato, da kot fiksir za vedno zapečatijo spomin na lep doživljaj. Še je ostajal tam, v minulosti, kjer
sta obleka s cvetličnim vzorcem in ona resnično bivali. Ni bil žalosten, niti nostalgičen, samo rad je bil tam.
»Angela Novak, naprej prosim,« se je na vratih sprejemne pisarne zaslišal malo preveč strog glas administratorke. Vstal je in posnemala ga je. S prosto roko ji je popravil lase, z drugo pa jo je popeljal proti vratom ordinacije.
Comments