Ponovno smo sedli. V tišini smo samo bili in čakali, da se presežek čustev izpere. Potem smo si dopustili govoriti in slišati skrbi, občutke, tegobe, neprijetno…
1.januarja pokličem družino, napišem nekaj osebnih sporočil in obiščem sosedo in soseda. Bila sta mojih let, ko sem se preselila v »vas na koncu sveta« in bila sta mi v veliko pomoč pri »vezanju na nov pomol«. Dva preprosta človeka, z veliko mero uporabne pameti. V toplih mesecih izmenjamo iz vrta na vrt veliko besed in korakov, hladni pa nas bolj držijo med toplimi stenami hiš. A s sosedom se redno srečava pri hranjenju živali. On ima tiste z dvema nogama in perjem, jaz pakosmate in na štirih tacah. Tako tudi redno spremljam razvoj in stanje sosedine bolezni. Preprost, moški opis stanja, ki postreže z dejstvi in zaključi z »bo že nekako«.
Obisk je razkril vso razsežnost poslabšanje zdravstvenega stanja v zadnjem mesecu. Soseda je sedela na običajnem mestu. Prisotna, a je ni bilo tam. Čutila sem, da je naš obisk želen, a odveč. Sosed in moj sta malo duhovičila in poskušala razbijati gosto žalost in pasivnost. »Naša«, kot jo sosed običajno kliče, se je tu in tam bledo nasmejala, vključila pa se ni. Kar sem zaznavala je bilo težko, boleče in neprebojno. Pripravljali smo scenarij za ponedeljkov pregled v bolnišnici in naredili strategijo za spopada z vrstomatom, katerega nujnost uporabe je bila vključena v povabilo na pregled. Brskali smo po možnosti za nakup ustreznih oblog in povojev, da ne bi stroški dodatno obremenili nizkih prejemkov. Modrovali smo o ženskah, ki so v poklicu patronažne medicinske sestre poosebljena milina in tistih, za katere bi bilo bolje, da …ne bi vstopile. Slovo je zbralo vso stisko in stekle so solze. Navezanost dveh, ki sta skupaj preživela celo življenje. Kaj bo brez nje? Kaj bo z njim, če bo sam? Njen strah pred boleznijo, neizbežnim… Ponovno smo sedli. V tišini smo samo bili in čakali, da se presežek čustev izpere. Potem smo si dopustili govoriti in slišati skrbi, občutke, tegobe, neprijetno… Ko je bilo izrečeno, je izgubilo na moči in ob odhodu se je lažje dihalo.
Velik del noči sem gledala v zrak, zavedajoč se minevanja in v mislih mrmrala verze Smolarjeve pesmi: «Vedno skupaj , vedno sama…ona vse je kar imam.«
Commentaires