Kdaj dojameš nepomen preobilja besed, dokazovanja svojega »prav«? Kdaj te izpolnjuje preprosto sedenje v tišini z drago osebo? Milina staranja…
Blizu poldneva, na romantični lokaciji, ob omamno dišeči kavi…midva drug drugemu še vedno žolčno dokazujeva svoj prav. Po jutranjem prepiru je stanje sicer stabilno, a še ne prenese nepremišljenih besed. V naletu, da pripravim novo ploho pametnih stavkov, ki bodo trenutni izid besednega dvoboja obrnili v moj prid, mi oko zadene ob par pri sosednji mizi. V poznih sedemdesetih sta. Urejena in uglajena. Umirjena, spokojna in srečna pijeta kavo. Ujamem njen pogled in nasmešek. Razume. Postane me sram in v trenutku dojamem tudi sama. Kako do konca neumno - kdo ima prav, kaj ter zakaj je kdo komu rekel in kdo je bolj kriv za situacijo. Nepomembno in nevredno. Ko par sedi v tišini in seva povezanost, naklonjenost ter razumevanje sebe, odnosov in sveta…potem je tik pred zaključkom kroga.
Kdaj si dovolj star, da se nehaš prepirati zaradi neumnosti? Kdaj dojameš nepomen preobilja besed, dokazovanja svojega »prav«? Kdaj te izpolnjuje preprosto sedenje v tišini z drago osebo? Milina staranja…
Comments