KAKO SI?

Življenje je postalo zbiranje diagnoz in obeta se kartica zvestobe po sistemu »kdo zbere največ diagnoz v najkrajšem času.«

Danes v trgovini vlečem na ušesa pogovor dveh žensk, tam okoli 68+. »Dober dan Angela. Ja, kje pa hodiš? Kako ti kaj gre?« vpraša prva drugo, nič hudega sluteč. Obraz gospe, imenovane Angela, si nadene še za 3 nianse boj trpeči izraz in potem …se usuje: »Grozno je… veš koleno še vedno ni dobro po operaciji. Pa na žolču sem bila operirana…Naslednji teden imam doktorja …pa slikanje in CT glave…« Ni bilo konca ne kraja težav, zdravnikov, medicinskih preiskav…Na vidiku tudi ni bilo najmanjšega znaka, da ga. Angela, vsaj vljudnostno, povpraša o počutju spraševalke. Sama žalost, groza, brezizhodnost, trpljenje, krivica… Nakupovalni voziček prve je jasno nakazoval željo po nujnem pobegu in tudi moje noge, ki so bile tam po golem naključju, so ušesa in možgani silili stran.

Lepa lastnost je, če ti je mar za počutje drugih. Podelijo ti pridevnik empatičen. Priznam, da zadnje čase nimam prave volje biti empatična in koga od mojih starejših znancev povprašala po počutju. Ene in iste teme o boleznih, zdravnikih, boleznih, zdravnikih….In najmanj pol ure si potem pečen, da slišiš o vseh diagnostičnih postopki, ki so jih že doživeli ali jih še načrtujejo. V bistvu dobim podobne odgovore tudi od številnih mlajših znancev. Kot da sploh ne obstajaš, če si vsaj še malo zdrav oz znaš živeti s svojimi zdravstvenimi omejitvami. Življenje je postalo zbiranje diagnoz in obeta se kartica zvestobe po sistemu »kdo zbere največ diagnoz v najkrajšem času.« Pa da me ne bi kdo narobe razumel. Naša življenja so povezana s številnimi omejitvami, boleznimi, težavami …in prav je, da se o tem pogovarjamo ter delimo drug z drugim. Ampak na kavo in tortico peljem tistega, ki mi ob vprašanju. »Kako si?« ne bo začel razlagati o zadnji gastroskopiji in načrtovani kolonoskopiji. Hej ljudje, stari in manj stari, dajmo govorit še o čem drugem!