Rekel je, da spita v ločenih spalnicah. Ker se imata z ženo rada in želita to ohraniti. Ona je prepričano prikimala. »Pogumno za 78 letnika«, sem si rekla in pustila, da se slišano medi v mojih mislih in se potem mehko dotakne mojih načel. Z lastnimi prepričanji je namreč treba previdno. Hitro in rada se uprejo spremembam.
Verjetno ima takšna oblika sobivanja (oz nočnega ne-sobivanja) tako prednosti kot slabosti. Njun prvi argument je bil, da je ločen spanec kvalitetnejši in bolj krepčilen. S premetavanjem po postelji v nočeh brez sna, ki jih dopolnijo še revmatične in razne druge bolečine bolečine ter obiskovanja wc-ja, tako prebujata in motita zgolj sebe. Drugi lahko mirno spi, smrči, kašlja, prdne, se gre pogovor sam s sabo, ali pa v drugačnem časovnem zaporedju sledi dejavnostim prvega. Imata različen urnik spanja. Ona hodi spat s kurami, kot pravi, on rad v miru pogleda kakšen film. S poljubom mu zaželi lahko in mirno noč, on pa ji pove, da se veseli njunega jutranjega srečanja ob čaju. Zjutraj vstane prva, si vzame čas za njene rituale in se uredi. Pravi, da ji veliko pomeni, da jo mož videva čedno.
Seveda me zanima tudi, kaj na to pravi njuna intima, če je še živa in ali imata njeno privolitev. Če je želja po telesnem stiku, prekršita pravila in prespita drug pri drugem. Sploh v mlajših letih, ločeno spita od njenega 55 in njegovega 58 leta, je bil to ritual zapeljevanja. Vstop v spalnico drugega je bil obred, ki se je običajno končal z ljubljenjem. Nikoli si v isti postelji nista v jezi obrnila hrbta in ta simbolika jima pomeni trdnost njune veze.
Ko sem ju tako poslušala se mi je zdelo, da model nima napake. Da je splošno uporaben, prenosljiv in praktičen. Potem pa sem ga »dala na test« ob kavi s sosedo, ki jo bremeni podobno število let, kot moja sogovornika. Da ona ne bi spala ob možu (oz še huje, da on ne bi spal poleg nje), se ji zdi nepredstavljivo in nemogoče. Ta dva, ki sta mi to natvezila, se zagotovo nimata rada. Ko se poročiš, se obvežeš (tudi) na skupno spalnico. Kaj pa če bi on ponoči padel in ona nebi bila poleg? Kaj pa če bo ona nehala dihati in njega ne bi bilo zraven, da jo reši? Kaj pa če… Vedno jo zebe v noge in si ne predstavlja, da »grele blazine« ne bi bilo ob njej. Moti jo, da mož smrči. Dokler ne pride za njo v posteljo spi ob prižgani luči, da ne bi padel. Zbuja se, ko se mož obrne na bok in jo, drobno kot je, katapultira iz vzmetnice. Težko si povrne spanec, ko se enkrat prebudi in včasih, da ga ne bi motila, leži mirno kot miška, čeprav je mehur poln in je roka mravljinčasta. Ampak ne, res ne vidi nobene prednosti v tem, da bi spala ločeno. To bi ji bilo grozno. In tudi njena prijateljica, ki je vdova pravi, da ob sebi najbolj pogreša moževo dihanje in smrčanje skozi dolgo, temno noč. Pa tudi, zakaj bi človek pozimi kuril v dveh sobah.
Ne vem kako je bilo z vami, ampak jaz sem že v otroštvu imela jasne sanje o svojem »princu na belem konju« in predstave o zakonskem življenju. Nekje na Škotskem (mogoče je bila Irska- kdo bi takrat ločil) je bil gradič, kjer sem živela s svojim lordom. Mogoče je bila karma, najverjetneje pa bujna domišljija. Fantazija pa je imela en spodrsljaj - ločeni spalnici. Dokler si mlad »ločitev pravo ljubezen začini«, v kasnejših letih pa je takšna odločitev stvar poguma. Naj vsak izbere kot mu je najbolj prav. Njemu, ne splošnim normam!
Kommentarer