Dolga sta se odločala in pogovarjala ter ob drugem prihodu natakarja naročila »prvo«.
Terensko delo zahteva tudi terenske navade prehranjevanja in tako se pogosto znajdem na lokacijah za »quick and affordable« polnjenje želodčka. Med čakanjem na »dnevi menu št. II« sem opazila, da je v precej poln lokal stopil starejši par. V trebuhu sem začutila, da bo zanimivo…in je bilo.
Dolgo sta se ozirala za prostim mestom, do katerega bi se dalo prebiti tudi s hoduljo, ki jo je uporabljal gospod. Poskusila sta priti do prostega mesta ob oknu, a so bile mize tako tesno nabite druga ob drugo, da preboj ni bil mogoč. Uspeh drugega poskusa je preprečil dekorativni steber. Odločitev o tem kje bosta sedela je vedno prevzemala gospa. Očitno se to z leti ne spreminja… Tretji poskus je bil uspešen, čeprav je šlo »na tesno«. A kam sedaj s plaščem? Slačenje je trajalo in trajalo in ker je bil obešalnik kdo ve kje, je hodulja postala koristen pripomoček za odlaganje garderobe. Gostilniški stol je bil brez naslona za roke, ki bi bil v pomoč pri posedanju in še bolj vstajanju. Končno sta se namestila in delovala zadovoljno kot da bi osvojila vrh Pohorja. Iz neke druge dimenzije se je pojavil natakar, prinesel jedilnike, odsotno povprašal za pijačo in odšel. Kako sta se znašla z drobnim tiskom v jedilnem listu…ne vem, ker sem sedela predaleč stran. Dolga sta se odločala in pogovarjala ter ob drugem prihodu natakarja naročila »prvo«. Prišla je juha, ki jo je bilo iz majhne skodelice precej težko jesti in če je roka le malo zatrepetala je šla kakšna kaplja po prtu. A ker so bili le ti kockasti, prevelike estetske škode ni bilo. Iskreno me je zanimalo, kako se bosta znašla z zrezkom…a je gospa narezala za oba. Clever! Nadaljevanje dogajanja lahko samo predvidevam, saj sem morala naprej. Scenariji kako sta plačala, vstala, se oblekla, odšla iz lokala…še vedno ugrabljajo moje misli. Predvsem situacija, kako bi bilo, če bi kateri od njiju moral na wc.
Sedaj pa, samo na kratko in brez detajlov, si prestavljate, da sta v lokalu 2 mizi, ki sta s svojim širšim dostopom namenjeni starejšim. Prisoten natakar sprejme stara obiskovalca, jima pomaga do mize, iz plaščev in na stol, ki podpira potrebe in ergonomijo starega. Povpraša po željah ter jasno, dovolj glasno in vljudno predstavi dnevno ponudbo. Prinese kakšen dodaten prtiček, juho postreže v velikem krožniku, morebitno meso pred gostom nareže,…pomaga pri oblačenju, pospremi iz lokala. Aha in v namišljeno sliko dodajte še to, da ostali gosti ne bulijo v dogajanje pri »tisti mizi«.
Osebno si želim, da bi tudi stara še lahko jedla »zunaj« in da ob tem ne bi bila sama sebi v napoto in drugim v posmeh. Ne želim lokalov samo za »ta stare«, ampak 2 mizi v običajni gostilni, kjer bom integrirana v povprečno strukturo družbe.
Itak, da zopet ne vem kaj je kura in kaj je jajce oz kako se zadeve lotiti. Lahko pa…pišemo Božičku.
Comments