Spet je stala pred ogledalom. Z istim namenom zagotovo vsaj tridesetič v zadnjih petnajstih
letih. Ritual se je odvijal dvakrat letno, ko je pred veliko nočjo in pred Božičem, v »generalkah« odstranjevala fin, pudrast posip iz nabiralcev prahu v stanovanju.
Sliko je previdno držala z obema rokama, jo podržala k obrazu in iskala podobnosti med živo levo in uokvirjeno desno podobno v ogledalu. Njen nos ni bil krompirjast, ampak raven, simetričen in se je pod pravim kotom prilegal obrazu. Ravna črta, ki se je ob robovih
prifrknila in ji vlivala svetlega razpoloženja, je bila daleč od polnosti njenih ustnic, katerih robovi so bili povešeni. Podoba je bila narisana z rdečo barvico tako da tudi modrina njenih oči ni bila skladna z ognjenim pogledom podobe. Še najbolj v sorodu so bile obrvi. Na obeh
odsevih iz ogledala tanke, komaj opazne in si jih hitro spregledal. Verjetno je rdečo barvo izbral prav zaradi njenih las, ki so takrat v resnici žareli kot primorska terrarossa. »Mami, mami, glej, takšne barve lase imaš ti!« je vzklikal, ko sta se vozila po rdečem delu Istre.
Vrat portreta je bil čokat, da je bilo nanj mogoče nanizati nekakšne razmetane kroge, ki dostikrat to niso bili, saj so ostali nezaključeni, ko barvica ni gladko stekla po rahlo hrapavi podlagi. Ponosna je bila, da ji je tudi na ušesa pripel uhane v podobnem stilu. Le da je imel eden tri perlice, pri risanju drugega pa je zbranost očitno malo zanihala in je imela naušnica samo dva elementa. V predalu je resnično hranila ogrlico iz belih perlic, za katero je dolgo verjela, da je iz pravih ohridskih biserov, a se je kasneje izkazalo, da je samo iz Ohrida. Obličje na sliki se je zaključilo s šibkimi in preozkimi rameni, nezmožnimi, da bi v resnici lahko nosila zajeten vrat in veliko glavo. Malo je spominjala na podobe slikarjev naivne umetnosti, kjer so deli telesa nesorazmerno veliki.
Na koncu je njen pogled vnovič odromal do velikih oči, kjer so na eni sedele štiri, na drugi pa tri trepalnice. Verjetno je s to skopostjo vejic izrazil svoj otroški pogled na njene kratke, svetle in neopazne varuhinje očesa.
Drugih elementov slika ni vsebovala. Ob zaključnem preverjanju trepalnic so jo vedno ovile
toplina, nežnost in hvaležnost za bitje, ki je toliko časa nazaj ustvarilo opazovano umetnino. Kljub izostanku resničnih podobnosti je tako ona, kot vsi, ki so sliko na steni pogledali, vedno vedeli, da je to ona.
Posebej nežno je še enkrat obrisala rdeči okvir in steklo, ki je ščitilo ustvarjeno. Preverila je
stabilnost žebljička v steni in jo vrnila na rumeno steno jedilnice. Slika je ob vstopanju svetlobe zahajajočega sonca skozi okno vedno dobila oranžno avro. Stala je pred njo in pustila, da je vse lepo še naprej teklo skozi njeno telo.
Zaslišalo se je obračanje ključa v vhodnih vratih, nekaj ljubkovalnih besed s psom, ki je spal v košari na hodniku in v prostor je stopil postaven, mlad moški. »Daj mama, ne bi to sliko že končno obesila kam drugam, če že mora biti na steni?« Ni odgovorila, samo ustnice so postale podobne tistim na sliki.
Comments