Kolena so ga že bolela od klečanja in v mislih je že davno odplaval med jelše ob potoku. »Kakor na Nebu tako na Zemlji,« so bile župnikove besede, ki so ga vedno prestrašile in obenem naznanjale, da se ministriranje te nedelje bliža koncu.
Ni se sam javil za ministranta. Omina želja je bila. Njej pa ni mogel odreči. Nenazadnje je z njo živel in sobivanje je bilo veliko lažje, če je teklo po njenih načrtih. Nerad je žrtvovati dve nedeljski uri. Še bolj pa ga je motilo, da si po maši iz glave ni mogel izbrisati župnikovega glasu in duhovniške domislice o zrcaljenju neba in zemlje. Sovražil je odzvanjanje enega in istega stavka, ki se je kot pokvarjena plošča vedno znova oglašal v njegovi glavi. »Kakor na Nebu tako na Zemlji«. In spet. In spet.
Cerkvene skrivnosti so ga odbijale in strašile, a po svoje tudi vabile in prevzemale. Bil je osemletnik, ki je svet še doživljaj skozi magijo. Njegovi poskusi razlage čudežev so se hitro zašli v globinah in širinah fantazijskih svetov. Nastale podobe so potem z njim hodili skozi dan in, žal, pogosto tudi skozi noč. Enkrat si je celo drznil vprašati omo, če zares verjame župniku, da je na zemlji tako kot na nebu. Odziv na dvome v besede dušnega pastirja je bil dovolj buren, da v drugo ni več poskušal.
Ko je obiskoval 7. razred so se starši vrnili iz dela v Nemčiji in življenje z omo je zamenjal za življenje s tujci. Edina prednost življenja s starši je bila, da ob nedeljah ni bil več ministrant. Cerkvene skrivnosti in strahovi so se počasi izgubljali v možganskih zavojih. Čas je bil zrel za uganke in tajne iz sveta fizike, astronomije in matematike. Z leti je vedno bolj prodiral v globine znanosti in učenosti. Z odnosom med Nebom in Zemljo se je ukvarjal le še znanstveno. Magijo je zamenjala znanost.
Več kot je bilo priznanj za dosežke v učenosti, bolj sta se v njem bohotila praznina in razočaranje. Z vsem svojim vedenjem še vedno ni mogel znanstveno odgovoriti na skrivnosti in vprašanja iz svojega otroštva. A poleg razuma je imel tudi srce, ki se z zgornjim nadstropjem pogosto in vedno pogosteje ni strinjalo.
»Vode se moraš napiti pri izvoru«, si je rekel in detekcijo z intelektom zamenjal za izkustva in spoznanja na področju ezoterike. New age je obetal mnoge vpoglede v zakulisja skrivnosti. Izgledalo je, da Newtonova fizika res ni sposobna razložiti vseh skrivnosti sveta in da je ključ do bistva vendarle v religiji. Prevzet se je izročal meditaciji, obredom, simbolom, ritualom, duhovnim tehnikam, spremenjenim stanjem zavesti in okultnim doživetjem. Duhovno literaturo je požiral enako lačno kot prej znanstvene knjige. Gnosticizem, hermetizem, alkimija, neoplatonizem, teozofija, kabala, budizem in drugi filozofski koncepti iz vzhoda… Vse do trenutka, ko ga je v Tertrabiblosu srečal Ptolomejev stavek: »Kakor na Nebu tako na Zemlji.« V hipu je spet klečal pred župnikom, prestrašen
in nemočen dojeti skrivnost. Brez kančka zenovske mirnosti je zabrisal knjigo čez sobo. Besen je vstal in se odpravil ven. V dež.
»Leta iskanja! V konceptih znanosti! V zamislih duhovnosti! In na koncu stojim tu, na dežju, brez odgovorov kot osemletnik! Pa kdo tu koga zajebava!?«
Razdražen je dvignil obraz in pustil, da so dežne kaplje hladile jezo razbitih iluzij in pričakovanj. Nekaj časa so kocine brade kapljice še zadržale na obrazu. A urno so stekle za kapuco in mimo ušes našle skrite pretoke do kože na vratu. Sprva neprijetne in hladne so se segrele in začele prijetno žgečkati. Na zatilju so čakale druga drugo in se potem v ščegetajočem slapu spustile po hrbtu. Začel se je smehljati. Bes je popuščal in ni trajalo dolgo, da se je glasno režal. »Razumem, kaj mi hočeš povedati«, je spravljivo, sredi krohota, zavpil v nebo. »Če na nebu dežuje, je na zemlji mokro«.
Comments