V davnih časih, ko so proslave še potekale v dvoranah kulturnih domov, se je na le teh običajno zbrala slična skupina obiskovalcev. Velik del občinstva so prestavljali upokojenci obeh spolov. Nekaj sprememb v strukturi obiskovalcev je povzročil le izbor nastopajočih, ko je pevce, plesalce ali recitatorje iz lokalnega vrtca ali šole, pod odrom pričakala polovica sorodstva. Srčika publike pa je vedno ostajala enaka. Mama je od nas pričakovala, da se udeležujemo proslav. Če že nismo nastopali, smo kot čebula na sadni kupi sedeli med publiko in čakali, da bo izzvenela zadnja pesem, ali pa da bo povezovalka programa izginila za rdečo, žametno zaveso. A kar je ne na začetku prisila, sčasoma postane navada. Še posebej, ker je mama, ne da bi brala I. Pavlova, pridnost v dvorani, doma nagradila s čokolado. In tako sem, dokler sem živela v svojem malem kraju, redno obiskovala kulturne proslave. V spominu so mi bolj kot tisti na odru ostali tisti v dvorani. Kdo je silil njih da prihajajo? Se je šele po upokojitvi našel čas za stvari, ki so jih hoteli početi in živeti že prej? Je drugi Saturnov povratek v življenje priklical drugačne prioritete in vsebine? So tako ohranjali skupnost? Presenetljivo veliko je bilo med občinstvom moških. Pred začetkom programa so obiskovalci hiteli osvajati najboljša mesta v dvorani, čeprav so bila vsa enako trda in mrzla. Po proslavi pa so postali pred kulturnim domom, klepetali, se v manjših skupinicah odpravili do bližnje gostilne ali na skupno pešhojo do doma. Upokojeni učitelji, delavci lokalnih obratov, uslužbenci, kmetje in gozdarji, lokalni funkcionarji v penzionu. Ustrezen statistični približek strukture mojega kraja.
V novem okolju sem se poskušala vklopiti v podoben modus operandi, a nisem bila ravno uspešna. Premalo vztrajnosti, premalo poguma ali pa je bil razlog, da ob prihodu domov ni bilo čokolade… Še vedno pa gojim spoštovanje do preprostih načinov izražanja umetnosti in kulture. Do tistih enostavnih in nezapletenih izrazov človekove duše, ko mora lepoto, bolečino, ljubezen… pretopiti v nekaj, kar ostaja dlje kot on sam.
Težko rečem kdo sedaj preko spletnih medijev spremlja proslave. Cenim trud vseh, ki jih pripravljajo in občudujem nadarjenost nastopajočih. A me ne napolnijo kot tisti predpraznični večeri v našem zakotnem kraju. Z visoko stopnjo verjetnosti je slišano in videno, na odru našega kulturnega doma, prepletla energija živega občinstva. Tako je nastala entiteta in hranila »tisti« del človeka, ki ni zgolj fizičen in materialen.
Pogrešam stare čase. Mogoče sem neprilagodljiva, morda sem preveč poslušala TBF, ali pa … sem se samo postarala. Vsekakor pa globoko občutim misel R. Bradbury-a :
»Ni potrebno sežigati knjig, da bi uničili kulturo.
Ljudem je treba le preprečiti, da jih berejo."
Comments