Sedel je pred oknom in iz 4. nadstropja opazoval napredek dela na stavbi, ki se je gradila nasproti doma starejših, katerega stanovalec je bil od lanske jeseni. Nje je bilo vsak dan več, njega pa vsak dan manj. A ga ni motilo. Sprijaznjen je bil s svojim izginjanjem iz javnega prostora, spominov ljudi in počasi tudi iz svojega fizičnega telesa.
Noge, v katere ga je rado zeblo, je imel prekrite z odejo, katera je imela všit logotip neznanega podjetja. Z direktorico doma, ki je bila njegova zaveznica pri poznih odhodih v posteljo in s katero sta delila smisel za temen humor, sta se šalila, da je odeja verjetno reklamni material kakšnega pogrebnega podjetja in da se je zato znašla v domu starejših. Ženska mu je bila všeč. Še posebej njeno navdušenje, zanos in zavzetost za delo. V delčkih in koščkih ga je spominjala na njegova aktivna leta.
Bil je vodilni delavec, takrat se je temu reklo gospod direktor, v srednje velikem podjetju, ki je predelovalo mleko. Podjetje je krmaril tudi ob razpadu velikega jugoslovanskega trga in hkratnem razkroju družbenega sistema. Potrebnega je bilo obilo znanja, mnogo poguma, bogato zaupanja sodelavcev in krepka samozavest, da si lahko obdržal krmilo, našel pravo smer, plul med Scilo in Karibdo, se izognil čerem, vrtincem in ujmam, ki so obnemogle firme premetavale po surovem morju prihajajočega kapitalizma. Z veliko entuziazma jim je nekako in postopno uspelo zapluti v mirnejše vode in najti nove kupce njihovih izdelkov. Niso bili enaki prejšnjim. Bili so zahtevni in izbirčni, a po svoje mu je bilo to všeč in ga je izzivalo. Balkanski brodolom je počasi tonil v pozabo.
Potem pa je izvedel, da bo podjetje prodano in da bodo slovenske krave dajale mleko tujemu lastniku. Še vedno je lahko fizično občutil sledi takratnega prepleta jeze, nemoči in tesnobe. Spominjal se je neustavljive želje po vpitju, da ni dobro, da ni prav, da ni logično in da ni pošteno. A Svet se je vrtel naprej, v svojo smer, ne meneč se za želje, mnenja in potrebe njegovih nepomembnih, nadomestljivih, malovrednih prebivalcev.
Ni zbral odločnosti, da bi odšel, odpustili pa ga tudi niso. Ostal je v podjetju in gledal kako čreda, trop ali jata tistih, katerih čas je prišel, upropašča ustvarjeno. Mladi polikanci, ki so v lakastih čevljih iskali svojo priložnost in so od krav poznali samo ta vijolično« in njihovi starejši kloni, ki so bili lačni veljave, moči in plena. Nanj niso gledali kot na tistega, ki je s sodelavci ustvaril pogoje za njihov grabež in razbojništvo. Bil je tisti, ki je iz njihovih globin vlekel nekaj, česar niso poznali, a v občutenju ni bilo prijetno.
Ko so krave dokončno nehale dajati mleko in so roparske ptice odletele, tropi hijen pa so se poskrili, so časopisi zapisali, da je je razlog za propada podjetja nesposobnost prejšnjega direktorja in nekaj v stilu »kjer osel (predlogo) leži, tam dlako pusti«. Njegovo »ležanje in puščanje dlake« mu je prineslo notranji razkroj in zunanji razpad: ženo, ki je odšla z boljšo priložnostjo, odtujena otroka, dva zaporedna srčna infarkta in diabetes za na iglo.
Skozi zahtevna in tmurna leta, ki so sledila in vzela s seboj lep kos življenja, se je najprej prebil do stopnje, ki jo je lord Bayron, po koncih trpljenju za neuslišano ljubeznijo, strnil v »in našel mir v stvareh sveta«. Šel je dlje in bil sposoben uvida v celotno preteklo situacijo. Tudi in predvsem v svoje napake. Doumel vloge ljudi v svojem filmu in iz seznama zamer počasi črtal drugo za drugo. Čas se je iztekal, s seboj tja čez, pa ne bo mogel vzeti ničesar in nikogar.
Comments