Razumela sem. Vse je bilo narejeno… po naše. Odločali smo namesto nje. Bilo me je sram.
Zagotovo nas velika večina pomaga staršem, sorodnikom, prijateljem ali sosedom, ki se jim nabirajo leta. Tako smo vzgojeni. Pomoč na vrtu, okoli hiše, v hiši, popravila, opravki, usluge, prevozi, nakupi, pomoč pri organizaciji… karkoli pač že. Običajno nas takšno dejanje zadovolji, osreči, poteši naš ego. Za nekoga, ki ne zmore, smo mi, ki zmoremo, naredili nekaj koristnega. Lepo. Vsi zadovoljni in vsi radostni.
Ta vikend smo se zbrali pri mami, da v nekaj urah uredimo, prestavimo, zamenjamo, očistimo…vse kar smo že dolgo načrtovali, a je bil čas temu nenaklonjen. Polni iskrene delovne vneme, smo se zagnali v borbo s plevelom, prahom, neredom, okvarami, zamenjavami, premestitvami in obnovami. Bilo nas je dovolj, da je delo lepo in vidno napredovalo. Tako kot pujski raje jedo, če jih je pri koritu več, tako smo tudi mi drug drugemu z delovno vnemo dokazovali, kako smo hitri, spretni in kreativni. Končali smo in priznati je treba, da je občutek ugodja, ob pogledu na opravljeno delo res nekaj, kar želiš znova in znova izkusiti in razliti po svoji biti. Naša mama se nam je zahvaljevala, nas hvalila in seveda vneto nahranila. A ni mi ušlo, da igra. Imela je rdeče oči (bojda od alergije), mimika obraza pa je bila prisiljena. Situacije, ki jih ne razumem in so nejasne, me spravljajo ob pamet. Vse smo naredili…ona pa nesrečna!?
Počakala sem, da sva ostali sami. Seveda ni hotela priznati. Itak! Z dovolj potrpljenja pa je od zamrznjene skrivnosti začelo kapljati… Ceni naš trud, vložen čas, hitrost… a v njenem domu je nihče ni vprašal, kako bi želela ona, kakšno je njeno mnenje, kako si je stvari zamislila sama, na kakšen način to običajno počne. Trava je pokošena, a ni otočkov, kjer rastline semenijo. Garaža je »v nulo«, a stara omara, ki bi ji še služila v kleti, je bila odpeljana na smetišče. Opora za brajdo spet stoji, a je vzeta senca pasji uti. Vrt je okopan, a so izginili tudi »pleveli«, ki so tam rasli z namenom, ki ga je poznala ona. Mlaka ob uti je zavožena, a sedaj žabe nimajo kam… Razumela sem. Vse je bilo narejeno… po naše. Odločali smo namesto nje. Bilo me je sram.
V prejšnji službi sem bila jezna na svojce, ki so svoje starše silili v cepljenje, na fizioterapijo, k dietam, v aktivnosti…, ki so vedeli kaj je za njihove stare »najbolje«. Kot da človek samo zato ker je star nima več možganske funkcije. Ampak enako, samo na bolj potuhnjen način, sem počela sama. Neprijetno odkritje. Važno je bilo hitenje in storilnost, povezanost med nami pa je ostala želja tam nekje…fahr fahr away. Oddelali smo. Odkljukali.
Na poti domov sem si poskušala predstavljati, da nekdo tako »lomasti« po mojem domu in okoli njega. Da mi v vrtni uti »z dobrim« namenom vrže stran lončke za rože, ki jih bom enkrat zagotovo potrebovala. Ali pa mi zaradi košnje ob ograji z nitko (ker je tako pač najhitreje) poreže robide, ki sem jih nataknila spomladi in že lepo ženejo, ker je videl v njih plevel. Ubijam…
Ne počnimo jim tega! Ne odločajmo se namesto njih, z namenom zaščitništva. Ne delajmo po svoje, brez njihovega privoljenja. Koliko poti v pekel je bilo tlakovanih z dobrim namenom!
Comentários