Vlagati v družino ni vedno enostavno in samo »fajn«. A drugače se topli in varni plašč zavetja družine pač ne da sešiti.
V teh dneh se nagonsko oziram za »starim» znanjem, izkušnjami, spretnostmi, vedenjem, modrostjo…Sprašujem in zapisujem. Poslušam in preizkušam. Ne, nisem v paniki ali strahu. Tudi tesnoba me ne obvladuje in nimam sindroma neustrašneža. Takšen je pač moj odziv na situacijo. Morda izgleda na prvi pogled boljši od ogromnih zalog wc papirja, v bistvu pa je samo »druga stran istega kovanca«. Stari ljudje, ki so doživeli in preživeli pomanjkanje ter krize vseh vrst in oblik, so vir rešitev za prenekatero situacijo. Tako materialno kot psihično. Večina nas (na srečo) še vedno ve, da se da iz pepela narediti odlično pralno-čistilno sredstvo, da sta zeliščni kis in žganje odlična in univerzalna antiseptika, da je mogoče kvas pričarati tudi doma, da so lahko menstrualni pripomočki tudi pralni, da se pokvarjena zadrga lahko odpara in všije nova... A nisem želela pisati o tem. Bolj me zanima, kako so se stari ljudje, ki takrat niso bili stari, soočali s psihološkimi posledicami težkih in zahtevnih situacij. Kdo in koliko je blažil čustvene poškodbe? Ali je kategorija »psihične posledice« sploh obstajala? Niso vse resnice nastale z nami in z nami tudi ne bodo odšle. Če strnem slišano, so bili moji sogovorniki enotni v sledečem skupku trditev, ki pa jih je vsak povedal nekoliko po svoje. Ljudje so bili manj občutljivi. Zavedali so se lastne odgovornosti za svoja dejanja in za preživetje. Vedeli so, da povezana širša družina in skupnost v takšnih situacijah olajša življenje, ali celo zagotovi preživetje. Zanimivo je bilo slišati, da je bilo informacij manj in da je bilo zato lažje, manj strašno in da je dobro lahko hitreje razredčilo slabo. Vsak ima pravico do lastnih razmišljanj in zaključkov. Moj epilog je (še) večje spoštovanje do mlajšega brata, ki vztraja, da se ob Veliki noči, Dnevu mrtvih in Božiču zberemo doma, skupaj in vsi. Veliko krat mi ni bilo prav, saj ob prostih prazničnih dnevih nismo mogli na potovanje, dopust, po ogledih. Vlagati v družino ni vedno enostavno in samo »fajn«. A drugače se topli in varni plašč zavetja družine pač ne da sešiti. Ne moraliziram. Samo svoje misli pletem in se učim. Obenem ugotavljam, da sem premalo aktivna in povezana v svoji skupnosti. Preveč brezsmiselnega dela in brezglavega tekanja ter premalo časa in interesa za večjo vpetost v vaško življenje in druženje. Na srečo se da še vse popraviti.
Drugače pa…izkoristimo dneve in naučimo svoje mlajše in manj mlade otroke, vnuke…saditi krompir in ločiti mehki les od trdega. In pa…preveč informacij škodi.
Comments