Spet pogosteje kličem prijatelje. Z nekaterimi se pogovor zavleče v pol ure (in ni težko), spet z drugimi iščemo teme, o katerih bi bilo vredno in zanimivo besedovati. Aktualni uničevalki teles, razdiralki pameti in družbe se seveda ne moremo/ne znamo izogniti. Pogovor zaključimo z dobrim in pozitivnim, čeprav je včasih le to treba potegniti iz petnih žil in se malo prenarejati.
Včerajšnji pogovor z ga. Marijo ( 86 let) pa za sabo še vedno vleče rep… Bila je učiteljica na eni izmed mojih postaj šolanja. Preudarna ženska, katere sistem vrednost se je izoblikoval v socializmu in z eno nogo in tri-četrt je še vedno tam. Malo samosvoja, saj je že dolga leta vdova, sin edinec pa se je tudi poslovil pred 3 leti. Živi sama, v majhnem, prijetnem stanovanju, v 2. nadstropju bloka brez dvigala. Ampak beseda ni teka o dvigalu temveč o reklamah za dodatna zdravstvena zavarovanja »kdo bo prvi pri zdravniku in to privatnemu«, ki so v zadnjem mesecu preplavile radijske postaje. V času, ki ga imamo, je narodova zaloga zdravniškega in negovalnega kapitala in potenciala namenjana obolelim za razsajajočim zlodejem. Do neke mere modro in razumljivo. A ljudje, ki bi zdravnika potrebovali za ne-nujna stanja praktično nimajo več dostopa do običajne zdravniške oskrbe. Pravi, da se zaveda, da je bilo veliko njenih vrstnikov v ambulantah tudi zaradi socializacijske komponente čakalnice in da starejši, ki si ne iščejo diagnoz na internetu, še vedno veliko dajo na »to kar pravi doktor«. A tudi kronične bolezni potrebujejo obravnavo, nadzor in usmeritve, če smo se v nekih preteklih časih že odločili tako. Dostop do zdravnika, ne samo hitrejši, postaja zopet vezan na denar in tudi na leta. Starejši kot si, večji riziko predstavljaš za zavarovalnico, težji in dražji so vstopni pogoji. Zavarovalnice po njenem niso nič krive, saj samo ponujajo to, kar ljudje iščejo in ker so ustanovljene za tešenje vseh vrst človeških strahov, ravnajo povsem legitimno. Boli jo, da njena generacija (+/- 10) iz te nove igrice izpade, obenem pa ne dostopa enakovredno do storitev javnega zdravstva, na katerega tako prisegamo. Ni dodala, da se za to niso borili, ni kritizirala vseh in vsega povprek in ni bila na robu histerične nemoči.
Po njenem mnenju bi veliko posvetovalnega dela s starejšimi, njihovimi kroničnimi boleznimi in drugimi osnovnimi geriatričnimi težavami lahko prevzele »šolane medicinske sestre«. Spomnila sem jo, da se jim reče diplomirane medicinske sestre, a je kar vztrajala pri šolanih, meni pa je izraz tudi postal všeč. Da bi lahko imeli referenčne ambulante za stare ljudi, kjer bi šolane sestre kontrolirale stanje, spremljale, svetovale, usmerjale, delovale preventivno in v primeru večje spremembe napotile k »pravemu zdravniku«. Da bi tako razbremenili zdravnike, dali šolanim sestram možnost, da uporabljajo svoje pridobljeno znanje za ljudi in starejšim ponudili več varnosti , dostopnosti in enakopravnosti.
Ideja mi je bila všeč in spet enkrat sem se vprašala, zakaj stari niso vključeni v sistem demokracije, čeprav so. Še sva razpredali in razvijali njen namislek, a obe sva v sebi vedeli, da ideja ni realna, da je ta vlak v našem svetu, prenapolnjenim s pravili, kompetencami, predalčki, tekmovanjem med pripadniki istega ceha…, že davno odpeljal.
Njeni izbiri zaključne misli najinega pogovora se lahko samo poklonim – sprejeti, česar ne moremo spremeniti, imeti pogum, da spremenimo kar lahko in imeti modrost, da razlikujemo med obojim. Bojda je to od Sv. Frančiška in menda sem jaz še v letih, ko bi morala imeti pogum…
Comments