Najmanj dvakrat na leto, za Božič in Veliko noč, je potica kraljica. Vsaj pri nas je bilo tako. Stvaritev »njene visokosti« je zapleten kulinaričen postopek, ki v nekaterih segmentih priprave meji na čarovnijo. Tako sem dojemala mamino sukanje po kuhinj, ko je za zaprtimi vrati, iz varovane skrivnosti sestavin in količin, nastajala potica lepotica. Nikoli in nikjer nisem jedla boljše kot je bila njena.
Letos pa sem očitno priplezala do stopnje zrele hruške, ki se ji lahko preda »družinska skrivnost«. Mama me je povabila na peko potice! Do sedaj sem lahko sodelovala le v okušanju in seveda v debati kaj, kje in zakaj se pri peki ni čisto posrečilo. Ob povabilu sem najprej (tipično za ženski um) pomislila, da je z mamo nekaj narobe, ker želi predati recept in skrite nauke. Šele v drugem poskusu sem se poziva iskreno razveselila. »Čas je zrel,« sem si rekla in po nekaj neuspešnih poskusih, zaradi njenega natrpanega urnika, sva uspeli najti primeren dan za peko.
Brez vseh obveznosti v dnevu, udobno oblečena, opremljena z beležko, predpasnikom, očali in brez telefona, sem bila popolnoma posvečena nalogi. Luna v znamenju Strelca je obetala dobre pogoje za kvašeno testo in razumevanje dveh žensk s podobno genetsko strukturo.
In sva začeli… kvasni nastavek, tehtanje in sejanje moke, sobna temperatura sestavin in telesna temperatura mleka, razprava okoli jajc domačih kokoši in delitvi na rumenjake in beljake, kam sol in koliko hladno stisnjenega sončničnega olja, ki skupaj s smetano predstavlja maščobno komponento testa, koliko sladkorja, dišečega po vaniliji, rum v testo da ali ne in pa seveda limonina lupinica .
Potem pa prva resna težava. Koliko mleka? »Boš videla kako bo moka žejna,« je bil odgovor. Hotela sem biti dobra natakarica žejni moki, a je bilo vse packasto in lepljivo. »Zdaj pa mesi, dokler se testo ne loči od prstov.« Težko sem verjela, da bo iz packarije v posodi kdaj nastalo testo, še manj, da se bo kdaj ločilo od prstov. Po 5 minutah gnetenja mi je roka skoraj odpadla in ušesa so mi žarela od vročine. »Običajno je treba mesiti 20 minut,« je sledilo navodilo. »Zakaj testo tako jezno pretepaš? Nežno ga gneti, božaj, mu kaj zapoj.« Aaaa, muke ježeve. Komaj sem dihala, kako bi pela? Misli so se najprej zatekale v vse mogoče smeri, potem pa sem vedno bolj postajala testo. Kot maratonec, ki samo še premika telo, misli pa so odmrle. V nekem trenutku se je lepljiva zmes res začela odlepljati od prstov. In potem sva šla počivat oba- testo in jaz.
Priprava nadeva (v naši potici je pravzaprav fila) je bila lažja kot priprava testa. Zavreti vino, ga sladkati in zmešati z doma pridelanimi, posušenimi, oluščenimi, blanširanimi in starim strojčkom zmleti orehi, ki so komaj čakali, da postanejo nadev. Potem pa v ohlajeno zmes še malo zdroba, cimeta, sneg iz beljakov in, pozor, pozor, preostanek kvasnega nastavka. Ker mora nadev rasti s testom, da potica ni luknjasta. Kdo bi si mislil! Valjanje lepo vzhajanega testa, točno na širino kock na pomokanem prtu, je bil bolj tehnični kot matematični problem. Pri mojih zavitkih je vlečenje testa bolj ustvarjalno, gospa potica pa so občutljivi. Razvaljani geometrijski lik sem enakomerno premazala z orehovo družbo in nato potrosila z narezanimi, suhimi figami, ki so se že od prejšnjega večera opijale v rumu. Zvijanje s prtom, akrobatski skok v pekač in ponovno na polurni počitek pred peko.
Med tem ko se je potica sončila v pečici, sva z mamo spili preostanek vina od nadeva, jaz pa sem polizala še vse žlice, kuhalnice in posodo, ki so vsebovali sledi orehov. Premaz iz mleka po še vroči skorji potice je bil pika na i. Neučakana sem vanjo zarezala že po 2 urah in….bila je popolna. Ne bom o tem, kako smo prvo "nogo" pojedli kar pri mami in da sem se z drugo še ves teden pred vsemi hvalila in jo rezala na tanke kose.
Zadaj je na meni vrsta, da obvarujem družinsko skrivnost in jo predam svoji snahi, ko bo prišel čas. Verjetno bodo že v moji dobi kupljena jajčka izpodrinila domača in v naslednji generaciji v potici ne bo več domačih orehov… a bistvo bo ostalo. Zato prevzemite kakšno »družinsko skrivnost« od svojih staršev dokler so še tu in jo nesite naprej. Predvsem pa- ni treba velikih dejanj, da nekaj ostane za nami. Potica je dovolj.
Comments