Oče znanca (imenujmo ga Jože) je bil vdovec. Zgodilo se je, da sina ob obisku ni spustil v hišo, ker je ravno brisal, razkužil ... karkoli že, prijateljica pa se je morala skrivati v eni od sob, dokler »nevarnost« ni minila.
Mama moje prijateljice (imenujmo jo Vesna) je že nekaj let vdova, stara 70+, urejena, samostojna in v solidni kondiciji. Ločeno sobivajo v veliki družinski hiši. Ker so se začeli številni skupni rituali, med njimi tudi nedeljsko kosilo, rušiti in ker so v manjših krajih govorice hitrejše od strele, je frendica postavila hipotezo, da se mama pač z nekom dobiva. Sicer se je poleg »brezpogojnega odobravanja« sprožil tudi mehanizem »kaj pa če…«, a je dovolj odrasla, da se ni že na začetku zapletla v strupeno mrežo razmišljanja o dediščini in drugih delitvah. Informacije (bolj ali manj izvirne in točne) so se začele kopičiti in formulirala se je štorija, ki je vsebovala konkretno ime, čas, lokacije in druga običajne podatke vseh koketiranj, flirtanj, dvorjenj, ljubimkanj in ljubezenskih zgodb, neglede na leta. Zdelo se ji je nevljudno drezati vanjo s vprašanji, zato je čakala, da mama sama pride z besedo na dan. Nenazadnje situacija, ko svojega roditelja kličeš na zagovor kje in s kom je bil … med mentalno normalno razvitimi osebki, z nekaj srca, ni ravno običajna. A se ni zgodilo. Razmišljala je, da o svojih domnevah in slišanem povpraša njene prijateljice, a je občutek za vljudnost in korektnost ni zapustil. Potem pa je mamo ob kavi, na samem, vsa prepotena od stiske, sama previdno povprašala… in nastala je huda ura. Ona pa že ne, nikakor, kdo to prvi, niti pod razno, izmišljotine, traparija, ona da že ni taka. Vesna je bila v zadregi in polna obžalovanja se je mami opravičila, tema pogovora pa je bila takoj zamenjana. A pronicljivi ženski možgani niso dali mira, zakaj se je mama tako razburila, saj bi lahko tudi mirno povedala, da se »dim vije brez ognja«. Tako so živeli v nedorečenem in se izogibali temi. Mama je šele po letu dni, mukoma in po številnih smešnih situacijah »priznala«, da ima »prijatelja«. Oče znanca (imenujmo ga Jože) je bil vdovec. Zgodilo se je, da sina ob obisku ni spustil v hišo, ker je ravno brisal, razkužil ... karkoli že, prijateljica pa se je morala skrivati v eni od sob, dokler »nevarnost« ni minila. Ker so moški pogovori pač bolj »moški«, je Jože očetu direktno rekel, da naj »ne sere«. Da ga razume, saj je tudi sam že skakal skozi okno, ko situacija »ni bila ugodna« in da se mu zdi ok, da ima »stari« žensko, ker ni dobro, da je sam. Ampak ata ni priznal….
Vsi smo verjetno ZA, da si starejši v vdovstvu, po ločitvi ali sploh prvič najdejo nova partnerstva. A kako, če in kdaj naj bi tekel prenos informacij o tovrstni zadevi v normalni širši družini, katere člani med seboj niso na smrt skregani in komunicirajo? Kdo pove oz. kdo koga kaj vpraša? Zakaj se bojijo priznati oz zakaj tako skrivajo? Tega jim zagotovo nismo vsilili mi, ampak je »nekaj v njih«, kar jim daje občutek, da to ni prav, se ne spodobi, da so nekoga izdali, da je smešno, neprimerno… Morda pa je partnerstvo v njihovem sistemu vrednot pod rubriko "samo 1x" ?
Moja mama je bila carica tudi v tej situaciji. Pred leti mi je jasno in še pred govoricami povedala, da imam prijatelja, z imenom in obsegom njune veze. Me je pa vseeno dotolkla z vprašanjem »če nimam nič proti«. Zakaj že? Aha, mogoče pa se moj refleks, da bi zato zame ostalo kaj manj in ne bi mogla imeti mame pod nadzorom, pač še ni sprožil.
Starizmov, drugih stereotipov in negativnosti je preveč, zato si, dragi 70+, ne ustvarjajte sami še dodatnih in nepotrebnih. Imejmo se lepo in ne bodimo osamljeni. Dolg uvod za zadnji in edino pomemben stavek.
Comments