Leto ima vedno dva začetka: 1. januarja in 1. septembra. Prvi je prelomnica merjenja časa, drugi pa vstopa v nov, intenziven in s poletno energijo napolnjen krog ustvarjanja. Tako sem, po stari privajenosti, prvo- septembrski dan tudi sama namenila snovanju zamisli, kovanju načrtov in časovnemu razporejanju tja do mrzlih dni. Seveda je šlo še malo čez, ker je načrtovanje pač moja obsedenost. Je pa letos nečesa (z)manjkalo. Od nikoder ni bilo običajne ambicioznosti, drznosti, velikopoteznosti in celo smiselnosti, ki jih pri svojem delu nujno, res nujno, potrebujem. Zaskrbelo me je. Rada delam, sama, v svojem podjetju, si režem svoj kolač kruha in z dvaintridesetimi leti delovne dobe ter temu primerno starostjo, nimam nikakršnih »mokrih sanj« o upokojitvi. Tako se je moj načrtovalski popoldan spremenil v čisto druge vrste dogodivščino. Kako bom poklicno aktivna tja do svojega (vsaj) petinsedemdesetega leta? Kaj bi mi prinašalo zadovoljstvo? Kakšne možnosti mi bo dopuščal sistem?
Nekaj let nazaj sva s partnerjem vezala jadrnico v mali luki na otoku Prviču. Poletna gneča, malo prostora in še veter iz »neprave« smeri. Pri tretjem poskusu nama je s pomola, z muringom v roki, odločna navodila vpila gospa in brez večjih težav sva zavezala barko. V zahvalo sva jo povabila na kozarček. Obljubila je da pride zvečer, ko razporedi in zaveže vse bolj ali manj izkušene nautike. Res je prišla. Drobna, klena, odločna, stara okoli petinšestdeset let. Otok Prvič je njen rodni kraj in s partnerjem živita na barki. Z otoka je odšla pri dvanajstih in se naj vrnila pred letom. Aktivni del življenja je pustila na Švedskem. Zamenjala je 4 poklice. Za vsakega je pridobila ustrezno izobrazbo oz licenco. Sistem to spodbuja, prešolanje pa večinoma financira sindikat. Prislužila je pravico do pokojnine, a želi ostati delovno aktiva. Trenutno ji delo marinera na privezih njenega otoka zelo ustreza. Tako urnik kot vsebina. Prihodek iz dela ji ni najpomembnejši. Ima dovolj. Priznam, da sva bila očarana tudi nad številnimi drugimi detajli njenega življenja.
Pri nas je sistem »za kar si se šolal boš počel do upokojitve« še zelo prisoten. Še veliko bolj pa stiska posameznika, če ne more delati v poklicu za katerega je gulil šolske klopi. Morda sem imela srečo, morda sem bila pogumna, ali pa samo predrzna, a v poklicu, za katerega sem se fakultetno izobrazila, sem delal samo tri leta. Vse ostalo je bilo iskanje, kombiniranje in dodajane znanja, predvsem pa stalno učenje. Moji interesi in z njimi tudi fokusi so se pogosto spreminjali. Seveda so bile vmes tudi napačne izbire, a te so del vsake poti.
Brez zadržka priznam, da me danes zanimajo dejavnosti, na katere v času izbire poklica niti pomislila ne bi. Biti pleskar ali keramičar se mi zdi strašansko pomembno in kreativno. Seveda so to fizično naporni poklici, a če se mi omogoči 4 urni delovnik in če se lahko vrnem v svet manufakture, namesto velikih gradbenih in inženiring sistemov, bi šlo. Bila bi čevljar. Nemogoče je od mladega, moči in ambicij polnega človeka pričakovati navdušeno odločitev (oz. odločitev njegovih staršev) za ta poklic. Ko postaneš prost okov ambicioznosti, bi bilo to delo s smislom. Popravljaš in lepšaš staro, si v neposrednem stiku z ljudmi, vidiš rezultat svojega dela in doprinašaš k manjši potrošnji dobrin. Na mojem seznamu je tudi tapetnik. Nove barve in vzorci na starih, kakovostnih kosih pohištva. V najboljših dneh bi bila družinski zdravnik kje na Goričkem. V petih letih bi zaključila študij, saj se mu lahko povsem posvetim, opravila bi ostale obveznosti in bila naslednjih petnajst let vesten in razumevanja poln splošni zdravnik. Predrzno, vem. Ampak življenje se daljša in ne vem zakaj bi se lahko za »resne poklice« izobraževali samo do 27 leta. Lahko bi šla za »Au Pair« kamorkoli po svetu. Ženske, ki smo svoje otroke spravile iz gnezda in čakamo na privilegij, da bomo babice, smo lahko velika dobrobit za družine, ki iščejo varstvo in dodatni vzgoji moment za svoj naraščaj. Da ne govorim o tem, da bi bila kuharica, vrtnarka...
Comments