Zato je Bog (katerikoli že) pustil stare med nami. Da so nam v čustveno, moralno in izkustveno oslombo in podporo. Da so svetilniki.
Včeraj sem sem bila udeleženka dogodka, na katerem so podeljevali priznanja. Podpiram, da so ljudje zaradi svojih lastnosti, ki so v tej družbi in na tem prostoru ocenjene kot dobre, izpostavljeni komplimentu. »Nehote in nevede« smo zaradi prejemnikov priznanj vsi boljši.
Ena izmed kategorij izbora je bila tudi priznanje za najstarejšega, še aktivnega. Bravo za odločitev! In ko je na oder prišel gospod sem vedela, da je »to to« kar iščem, kar bi rada srečevala pri starih,kar bi hotela raziskovati in kar bi želela postati sama. Kazal je svoja leta in seval izpolnjevanje svojega poslanstva, modrost in zadovoljstvo. Ne poznam ga, niti njegove zgodbe, nikoli nisva govorila, a »tisto nekaj« v meni si je zaželelo, da bi z njim besedovala, sedela v njegovi bližini, ga poslušala, mu zaupala svoje dileme, se učila.
Zato je Bog (katerikoli že) pustil stare med nami. Da so nam v čustveno, moralno in izkustveno oslombo in podporo. Da so svetilniki. Ne da se vsega naučiti iz knjig in na seminarjih, ki jih velikokrat vodijo ljudje, ki so knjige zgolj prebrali. Tudi takšni stari ljudje bi morali biti učitelji, coachi, guruji. Samo kaj, ko smo preveč hiteči, da bi si vzeli čas za njihovo počasnejše govorjenje. Preveč obsedeni z vzorcem, da jih je povozil čas. In preveč vase zaverovani, da se je svet z nami začel in se bo z nami tudi končal.
Čeprav me je razplet dogodkov v ključni kategoriji priznanj zelo osrečil in osebno involviral, bi priznanje »najstarejšemu še aktivnemu« vključila v osrednji dogodek prireditve. Skupaj s ključnima prejemnikoma priznanj bi ga peljala na TV, izpostavila intervjujem, fotografiranju, ga naredila za »zvezdo«, vzor in tako prispevala k odpravljanju stereotipov.
Dragi moji, december je in želje se dovoljene, ali ne?
Kommentarer