Otroci si ne smemo jemati pravice, da postaranim staršem odrejamo slog življenja po svojih merilih. In tako kot bi vsak otrok moral imeti psa in mamo , ki bi mu to dovolila, bi moral vsak star človek, ki to želi, imeti psa in otroke, ki mu to dovolijo.
Po normali porazdelitvi mnenj nas tretjina med svoje družinske člane prišteva tudi psa ali mačko. No, ne gre zanemariti, da lahko med hišne ljubljenčke spadajo tudi ptiči, ribe, želve, vsi kontrolirano vseljeni glodalci…, a za začetek ostanimo pri klasiki. Druga tretjina vas čuti naklonjenost do kakršnega koli sobivanja z dlakavcem, a so čas, prostor ali stopnja svobode tisti omejeni vir, ki predstavlja oviro za uresničitev želje. Tretja tretjina iz različnega razloga živali v svoji bližini ne mara, ali ne čuti potrebe po njih.
Ker imajo omenjena živa bitja krajši čas inkarnacije, se jih tokom našega življenja ob naših nogah, v naročju in srcu zvrsti kar nekaj. Zagotovo se poleg imen svojih nekdanjih živalskih spremljevalcev spomnite tudi njihovih karakternih lastnosti in skupnih doživetij. Spomin, ki prihaja iz srca je živ.
In vmes se tudi mi postaramo… Otroci se odselijo, socialni prostor se zoži, partner odide v drugo dimenzijo, svet se skrči. Živalski sopotniki pa ostajajo zvesto z nami in so prepotrebna ne-spremenljivka našega bivanja. Pes ob nogah gugalnika… idealizirano sožitje starega človeka in živali.
A v realnosti ni čisto tako. Ne tako dolgo nazaj sem bila vključena v dogajanje, ko je moja mama žalovala za mnogoletnim spremljevalcem na štirih tacah, belgijskim ovčarjem, ki so mu gene plemenitile druge, malo večje pasme vaških prednikov. Živi sama in spodbujala sem jo, da naj se ozre za novim kosmatim in kuštravim družabnikom. Izgovori so bili številni, končalo pa se je z iskrenim pogovorom in izraženim strahom, da jo bo novi pasji izbranec morda preživel. Žival je ob izgubi lastnika močno prizadeta, a z animalno srčno bolečino se običajno ne ukvarjamo. Saj se tudi o možnosti, da bo nekdo nekoč pač umrl težko pogovarjamo… Ponudila sem ji zavezo, da bom v primeru, da se njen čas izteče prej, prevzela popolno skrb za psa. Moja zaobljuba je bila iskrena. Še nekaj malenkosti sva rešili in odločila se je za Taro, staro mešanko iz zavetišča, kamor je prišla po smrti lastnika in zaradi starosti (7 let) ni bila več pretirano atraktivna. Ja, večinoma se iščejo »cute puppies«…
Če ne bi delili iste naklonjenosti do živali in bi bilo na moji strani preveč »omejenih virov«, bi moja mama nadaljevala staranje brez psa. Otroci si ne smemo jemati pravice, da postaranim staršem odrejamo slog življenja po svojih merilih. In tako kot bi vsak otrok moral imeti psa in mamo , ki bi mu to dovolila, bi moral vsak star človek, ki to želi, imeti psa in otroke, ki mu to dovolijo. Večina nas smrka ob filmih, kjer so glavni junaki Leassi, Hačiko, Runo, Luks, Lajka, Rin TinTin,… in njihove skoraj človeške lastnosti. V realnosti pa bi odgovornost za psa pokojnega svojca prevzel redko kdo. Razlogi zakaj ne bi bil številni in zagotovo tudi realni. Znebili bi se ga kot vseh ostalih spominov, z izgovorom, da je tako pač najbolj »praktično«.
V tako razviti družbi, kot je naša, bi morala obstajati tudi možnost, da v doma starejših poleg sebe preseliš tudi živalskega prijatelja. A sem poznala zgolj eno lokacijo, kjer je bilo to mogoče. Problemi po smrti lastnika pa niso bili ravno majhni. Med zaposlenimi takšnih institucij pa so (z vso pravico) tudi tisti, ki jim je žival samo »stvar«…
Zato načeloma kot »modro in konformno« jemljemo odločitev starega človeka, da se sobivanju z živaljo odpove. Pač še ena omejitev starosti… Nezavedajoč se, da bomo tudi mi prikrajšanji za svoje navezanosti samo zaradi let, če ne bomo razmišljali, iskali v drugih smereh in delovali.
Zavedam se , da na svetu obstajajo večji problemi, a ta me danes pač preganja.
Comments