Danes imam rojstni dan. Čuden termin za dogodek, ki je samo enkrat na leto, a kaj hočeš. Moja oma je sicer vedno rekla, da ima rojstni dan vsaka krava, goduje pa samo človek, a si je ob mojem rojstnem dnevu vedno malo premislila in k polni mizi dobrot dodala še kakšno čisto zame. Je pa bila tudi edina, ki me je 21. septembra, na Matejevo, pocrkljala s kakšno, meni drago, jedjo. Ja, oma je podarjala jedi, ker se ji je zdelo to največ, najbolje in tudi najbolj normalno. Rojstni dan v njeni mladosti je bil navadno običajen dan, na svoj godovni dan pa je dobila kakšen priboljšek, ki ga drugače ni bilo, in ki je na njen dan pripadal samo njej. Oproščena je bila kakšnega težjega dela in to je bilo to.
Verjetno je bilo v preteklosti tako pri večini in v nekih bolj bogatih in boljših časih je iz tega skromnega priboljška nastala rojstnodnevna torta. Moja oma je tudi kasneje vedno nekoliko zadržano praznovala. Rada je bila v središču pozornosti, a do daril je običajno izkazala le dolžno spoštovanje. Če podarek ni bil vezan na rok trajanja, ga je standardno spravila v omaro, in če si imel »srečo«, si ga ob priložnosti opazil pri kakšnem drugem članu razširjene družine. Boljše kosilo, torta ali »kaffeekuhen« pa jo je vedno razveselilo. Na svoj praznik si je pustila streči in je med nami sedela kot kraljica. Dokler sem bila (pre)mlada nisem razumela, zakaj jo podarjena rdeča jopica, parfum, darilni bon za velnes, nabiralci prahu in druga civilizacijska veselja ne navdušujejo. Enostavno niso spadala v njene predstave praznovanja. Hrana, druženje ožje družine in brezdelje tistega dne so zaznamovali njen god in kasneje rojstni dan. In tako je ostalo do konca.
Danes, ko obstaja v razvojni psihologiji že kar poglavje o pomenu praznovanja rojstnega dneva za otroka in ko lahko beremo o kupu bodočih posledic za malčkovo psiho, če ni klovna, napihljivih igral, telovadnice, McDonaldsa in drugega mišmaša, je težko razumeti potrebe starih ob njihovih obletnicah. Ves živ žav in rojstnodnevni teater bi radi prenesli tudi na slavja staršev ali babic in dedkov. Z dobrim namenom, a precej mino. Ker pač manjka empatije, za katero smo vsi prepričani, da jo imamo, v resnici pa niti ne vemo, kaj dejansko pomeni. Starejši kot si, raje praznuješ v najožjem krogu svojega tropa in čim bolj preprosto. Brez ali s čim manj darili. Vse ostalo je obveznost in moteče.
Dolgo sem si želela, da bi moj prihod na svet padel na kakšen bolj navaden dan, in da se z »Najvišjim« ne bi prerivala za pozornost. Počasi je postalo vseeno in kot nekdaj mojo omo me vedno bolj osrečuje kakšen kos torte, malo (ali malo več) vina ter delitev le-tega z mojimi »mladiči« in preostankom »starih« ter stalnih iz moje črede. Malo bolj glavna bom in spregledali mi bodo kakšen moj »error« …, minilo bo in to je to.
Preprostost pride s starostjo. Je umetnost in esenca sreče.
Tudi moja mama praznuje rojstni dan na Božič in tako lepega božiča kot smo ga imeli lansko leto ga nismo še imeli nikoli. Moja mama, njeni mladiči in mladiči njenih mladičev. Bila je kraljica tistega dne. Za vsak RD nas razveseli s torto. Tokrat je za mamino torto poskrbela njena najstarejša vnukinja. Preprostost res pride z leti. Hvala ti 💕.