V dneh, ko božično- novoletni prazniki izzvenevajo in začnejo iti na živce, so sprehodi po blatni okolici ena od (redkih) možnosti pobega pred nemirom zaradi vrnitve v šablonski vsakdan.
Iz čistega, novega pločnika v naši vasi, sva z Arčijem hitro ušla na razmočene in umazane poti na polju. Njega umazanija ne moti, jaz pa gojim upanje, da bom na mlakastih poteh ne-motena. Kratek čas je bilo res tako, a hitro se je pokazala postava, ki je stala sredi ceste in zrla preko polja. »Kaj hočeš, ni mira, in vsaka blatna cesta je že promenada,« je šlo skozi misli. Arči je bil seveda drugega mnenja in njegova dolga ušesa so ga komaj dohajala v teku proti nekomu. Že nekaj časa se je cartljal, ko sem tudi sama dospela do tja. Bil je starejši moški, v blatnih, gumijastih škornjih in ponošeni obleki. Čepica iz blaga, z vzorcem ribje kosti in ščitkom, je bila verjetno daljna prednica »šiltkape«. Nameravala sem izmenjati nekaj vljudnostnih fraz in nadaljevati lov za osamo. A se ni izšlo po moje. Zapletel me je v pogovor in počasi naravnal kurz v najino smer. »Grrrr,« sem renčala sama pri sebi, Arči pa itak ni imel nič proti.
Možak je bil Karči iz sosednje vasi, in nabral je že 83 zim. Šel je na polje, da vidi kaj se dogaja na njivah. Ena je bila tudi njegova, a je ne more več obdelovati, zato jo je dal v najem. Pravzaprav sta bila njiva in travnik, ločena s pasiko iz črne jelše in vrbja, a je najemnik drevje posekal, travnik pa preoral in ga spremenil v dodatno gredo, da sta iz ene njive nastali dve. Tako se mu s traktorjem bolj splača na njo. Njegov glas je bil monoton, nekako vdan in ob zadnjih dejstvih oslabel. Čutila sem se dolžno zapolniti tišino in začela pripovedovati, da je bil moj oče agronom (ali šolan kmet, kot je rekla moja oma) in kako smo za prvega maja, na najeti njivi, vedno sadili krompir ter sejali koruzo. Kako je bila med eno in drugo njivo vedno široka, travnata pot, na kateri smo se igrali, malicali, odlagali orodje, nabirali regrat in se sprehajali ob opazovanju rasti položenega v zemljo. Obdelovalna površina pa se je, zaradi topografije terena v Dravski dolini, hitro zaključila z gozdnim robom. Oma je vedno rekla, da njiva ne sme v gozd, grmovje pa ne na njivo in tako se je meja med enim in drugim biotopom skrbno ter spoštljivo varovala in vzdrževala. Tudi Karči je obujal spomine o kmetovanju v nekih preteklih časih in glas je dobil nazaj nekaj vedrine. »Danes pa ni več mejic in »stvar« (sedaj že vem, da to pomeni živali) nima kje biti in kaj jesti,« je Karči zaključil kar malo borbeno. Pogovarjala sva se tudi o vetru, da piha močneje, ker ga krošnje zdravih dreves ne zadržijo v svojih vejah. »V naravi ni ničesar nekoristnega,« je še dodal.
Prišla sva do jarka, po katerem je zaradi preobilice moče po dolgem času tekla voda. Čez vodo nisva mogla, levo in desno pa tudi ne, ker je bila njiva zorana povsem v rob, do jarka. Še vedno so se videli globoki odtisi koles (pre)težkega stroja v mokri prsti. No, vsaj Arči se je okopal. Poskus prečkanja sva ponovila malo nižje, kjer se njiva konča. A tudi ni šlo, saj je bila druga zorana povsem v prvo, ali pa prva v drugo...kdo bi vedel. Da ni več reda in spoštovanja do meje, je menil Karči. Da so stroji preveliki za te majhne njive in da zemlja ne bi smela biti potlačena in gola. Raje z njim nisem delila izkušnje, kako opustelo, v predelih intenzivnega kmetovanja, izgleda naša pokrajina iz zraka.
Potem sva nekaj časa molče hodila, Arči pa je vohljal naokoli. Otročje sem razmišljala, da bi Stvarstvo končno moralo ustvari »dobrega duha«, čuvarja zemlje in polj pred našo ozkomiselnostjo ter slaboumnostjo in naj mu bo ime Karči.
Prispeli smo do finega, asfaltnega pločnika in še nekaj čas puščali za sabo blatne odtise škornjev, pohodnih čevljev in pasjih šap. Pomahala sva si na razpotju med njegovo in mojo domačo vasjo in še nekaj časa sem spoštljivo zrla v zazemljene stopinje
Foto: Aleš Maučec
škornjev.
Comments