Tako kot za vonj dojenčka in vonj zaljubljenosti, tudi za vonj starih ljudi zagotovo obstaja evolucijska koda oz razlog.
Nisem pretirano radovedna. Kljub temu sem pred dnevi v kavarni debelo vlekla na ušesa pogovor 3 najstnic, najverjetneje dijakinj zdravstvene šole. Tema pogovora – stari smrdijo. Da so to ugotovile na praksi v domu starejših. Prva reakcija v moji glavi je bila itak :« Smrklje predrzne«. A po požirku kave, ko so nekje iz mojega telesa priplavali spomini, je bil odziv manj napadalen. Lagala bi, če ne bi priznala, da iz mladosti poznam specifičen vonj starih ljudi. Ker za vonjave obstaja malo originalnih pridevnikov in ker je voh precej subjektivno čutilo, ga je težko opisati. Ubeseden približek bi bil, da so imeli vonj po maslu, ki ni bilo več sveže in je že vleklo na žarko. Za tiste manj romantične pa …imeli so vonj po butanojski kislini. Pogosto so bila njihova oblačila, še posebej tista svečana in redko oblečena, prepojena z vonjem kafre, najpogostejšega repelenta tistega časa. No, nekaj je bilo tudi vonja po urinu…Seveda to ni bil čas parfumirane tekoče »žajfe« in tudi pogled na pogostost dejavnosti v zvezi z osebno higieno je bil drugačen, a se ne spomnim izrečenega, da stari ljudje smrdijo. Ljudje so za sabo puščali prepoznaven vonj. Kakršenkoli. Ko si hitel po stopnišču večstanovanjske hiše, si vedel, da ga je pred tabo prehodila soseda Mara. Moja oma je rekla, da si ljudje dišimo ali pač ne in s tem je mislila na medljudsko privlačnost. Marsikaj se je počelo in dogajalo v skladu z vonjem. »Primarni instinkti« so delovali na visoko inteligentni ravni in nas ohranjali. Domnevam, da ima vonj med čutili najmočnejšo sposobnost spominjanja oz. reminiscence in da ni naključje, da mu pravimo tudi duh.
Uporabno bi bilo, če bi za mano sedeče, bodoče negovalke- zdravstvenice, namesto npr. 100-te ure tretjega tujega jezika, slišale tudi kaj o vonju ljudi in namenu le tega. Lahko tudi na čisto znanstven način, kot se za hram znanja pač spodobi. Npr., da pri oksidaciji (razgradnji) omega-7 nenasičene maščobne kisline na koži nastaja kemična spojina 2-nonenal (aldehid), ki jo povezujemo z vonjem starosti. Po 40-tem letu začne koža proizvajati več maščobnih kislin, k temu prispeva še hormonsko neravnovesje meno in andropavze. Nonenal ni topen v vodi, zato vonj tudi ob zadostni higieni vztraja na koži in oblačilih. (po Journal of Investirative Dermatology)
Proces staranja torej sproži določene kemijske reakcije, ki imajo za posledico specifičen vonj. Japonci imajo zanj celo poseben izraz –kareishu. Tudi mi bi mu lahko rekli vonj po patini, vonj zrelosti, srebrni vonj… namesto vonj po starih. Tako kot za vonj dojenčka in vonj zaljubljenosti, tudi za vonj starih ljudi zagotovo obstaja evolucijska koda oz razlog. O svojih morebitnih hipotezah si na tem mestu ne bi upala razpravljati…
Comments