Priznam, da je bilo vživetje oz včutenje v svet zvokov zame najbolj žalosten opis vdovstva, kar sem jih kdaj slišala.
Ta teden sem bila na kosilu z mojim dragim prijateljem, ki jih je na začetku tega leta dopolnil 80. Srečanje je bilo tipično „kozorogovsko“- oba sva bila na dogovorjenem mestu 5 minut prej. Z njim sem se želela pogovoriti o poslovni ideji in ga povabiti k sodelovanju. Ostroumen, razgledan, dober poslušalec in jasen govornik, z navadami stare “dunajske šole”. Njegovi dnevi so polno zasedeni z mentalnim delom, fizičnim premikanjem in socialnim delovanjem doma in v tujini. Punce, naslova vam ne izdam…
Dve leti je vdovec. Pravi, da se znajde, a da so po ženini smrti zvoki v hiši spremenjeni. Da vse odzvanja drugače in se sliši neobičajno. Ko zaklene vhodna vrata, ostane hiša v popolni tišini. Škrtanje ključa v ključavnic ima drugo melodijo. Da so vsi glasovi in zvoki plod samo njegovih aktivnosti. Daljši so, bolj odmevajoči, druge barve in nič jih ne ublaži. Zven, ton, pok, šum, ropot…vsi se slišijo s celim telesom. Absorbcije zvoka, ki jo da v prostoru ljubljena oseba, več ni.
Priznam, da je bilo vživetje oz včutenje v svet zvokov zame najbolj žalosten opis vdovstva, kar sem jih kdaj slišala.
Ali poznate zvoke vaših sobivanj?
Commenti